Drevo želja: pripoved starega hrasta

Drevo želja: pripoved starega hrasta

Konteksti (Tomaž Bešter), 15. april 2020 ― vir slike:zalozba-chiara.si Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem spokojno branje, ki me je v marsičem spremljalo z občutkom, ki sem ga pred leti našel v prav tako izjemni zbirki Toona Tellegna Sredi noči. Predvsem v tisti tenki in krhki, a izjemno močni premisi, da dajmo, prisluhnimo živalim ali drevesom, nemara njim uspe, da nam povejo kaj o nas samih. Kako natanko to počnemo? Na nas je, da to vemo, na vas, da to odkrijete. Tudi narava namreč obožuje dobre skrivnosti. A seveda, ni tako pr

po gledališču gledališče

Kriterij.si, 15. april 2020 ― po gledališču gledališče Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/15/2020 - 11:20 Po gledališču gledališče Po demokraciji diktatura, po gledališču gledališče. V dolini šentflorjanski se širi pohujšanje. Na virtualni oglasni deski našega osrednjega dramskega gledališča je obiskovalce konec marca čakalo obvestilo: V skladu z ukrepi državnih organov za zajezitev širjenja okužb s koronavirusom vas obveščamo, da do konca aprila odpovedujemo vse predstave in druge prireditve. Ko so se ukinili javni dogodki, se je zdelo, da bo tudi gledališče – tako kot mnoge druge dejavnosti – začasno mirovalo. Zgodilo se je nasprotno. Gledališče cveti naprej. Čas je za surovo, avtentično umetnost, za raziskovanje njene ontološke vrednosti. Več slovenskih gledaliških institucij v času pandemije koronavirusne bolezni ljubitelje odrskih desk vabi k virtualnemu ogledu svojih produkcij. Kar naenkrat lahko vsi za kvečjemu en všeček uživamo v predstavah, ki spadajo v vrh ne le slovenskega, ne le evropskega, pač pa tudi zunajevropskega gledališkega prostora. Kar naenkrat se ni nič več treba obleči v tisto elegantno obleko ali srajco, najti čevlje, ki so najbolj čisti, in obupano iskati sedež v dvorani. Zdaj si v pižami, ješ kokice, namesto aplavza odkleneš telefon, ni ti treba še na avtobus. Veliko olajšanje, bi rekli. Očitno smo se že navadili na neosebno, spletno kreiranje odnosov, občutij. A kljub temu nekaj manjka. Zaradi kota, iz katerega snema kamera, ne ujameš vseh mikropotez igralčevega obraza, težko spremljaš, ali bo kateri izmed nastopajočih slučajno viden iz zaodrja, nič več ne upaš, da koga ujameš pred vhodom na cigareti. Ljudje potrebujemo fizičnost, dejanski pretok energije, ki je skozi zaslone hočeš, nočeš omejen. Vmes ti še zaradi slabega procesorja parkrat prekine prenos, v desni spodnji kot prileti novo obvestilo, nihče ti ne reče, da pred predstavo izklopi mobilni telefon, in to pač do polnosti izkoristiš. Vse to pa deluje le kot tesnilo, ki latentno zmanjšuje gledalče

Notri in zunaj

Kriterij.si, 15. april 2020 ― Notri in zunaj Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Wed, 04/15/2020 - 11:11 Notri in zunaj Naslednje besedilo je nekje vmes med (osebnim) komentarjem in razmislekom o trenutnem družbenem stanju, napisano po (tokrat spletnem) ogledu uprizoritve Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. – ki je več kot primerna prispodoba za sedanje razmere. Ne morem drugače Dvorana Športnega društva Tabor, Ljubljana, 2016 Trojica ljudi v hermetično zaprtem prostoru. Zatočišče. Po njihovih reakcijah sodeč se zunaj godi nekaj kaotičnega, nepredvidljivega, celo nasilnega. Pomembno je le še golo preživetje. Notri = varno, zunaj = grožnja. #Ostajajonoter. Njihovo trdnjavo varnosti gradijo besede, besede, besede. Te so obrambno sredstvo, ščit pred zunaj. Polne so besednih figur, innuendov, metafor, referenc, ironije in sarkazma. Morajo besede, besede, besede – ne morejo drugače. Če bi nehali govoriti o takrat in tam, bi zunanji svet tukaj in zdaj porušil zidove varnega zavetja. Odtegnitev od zunanje grožnje pa je vitalnega pomena – vsak mora negovati ta prosti tok besed, ki jih zaznamuje impulzivno prehajanje med temami, s katerimi ustvarijo vzdušje, ki spominja na Beckettovo podeželsko cesto z drevesom. Govorijo in izražajo svoja mnenja, poglede, teorije, prepričanja o politiki, družbeni ureditvi, o razvoju človeka od primata do homo sapiensa, o katastrofi in umetnosti. Ne minute, ure samih besed, ure govoričenja o pomembnih nepomembnosti – ker gre ne nazadnje za mnenja, s katerimi bi lahko spremenili svet. Govorijo, ker je to edino, kar še lahko. Nakar sledi: “Zdelo se vam bo, da se vse skupaj dogaja v prihodnosti, ker bomo omenjali neke dogodke, ki se v resnici niso zgodili, na primer da so v centru Ljubljane zaprli nekatere trgovine, da na tržnici ni več Odprte kuhne, da je kultura praktično izginila s programov TV Slovenija. Najprej Panoptikum, nato Studio city in da je oblast prevzela neka skrajno desna skupina fundamentalistov …” “Whats
Divino Amor (2019)

Divino Amor (2019)

Filmski kotiček, 14. april 2020 ― aka Divine Love Dira Paes & Julio Machado in Divino Amor (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Božanska ljubezen Drugi naslovi: Divine Love Država: Brazilija, Urugvaj, Danska Jezik: portugalščina Leto: 2019  Dolžina: 101' ,  Imdb Žanri: drama, zf Režija: Gabriel Mascaro Scenarij: Gabriel Mascaro, Rachel Daisy Ellis, Lucas Paraizo Igrajo: Dira Paes, Julio Machado, Emilio de Melo, Teca Pereira, Calum Rio Brazilija. Bližnja prihodnost. Joana (Dira Paes) je globoko religiozna ženska, ki na vsak način želi zanositi. Biološka ura 42-letne uslužbenke matičnega urada neusmiljeno bije naprej, a težava je, kot pokažejo preiskave, pri njenemu partnerju. Skupaj z možem Danilom sta na isti valovni dolžini, za dosego cilja pripravljena preizkusiti vse, tudi kakšno izmed alternativnih metod. In če je potrebno nekaj ur dnevno narobe obrnjen viseti na posebni napravi in moda obsevati s posebno svetlobo... Kar se mora, ni težko.  Zakonca sta člana evangeličanske ločine imenovane Božanska ljubezen, prevladujoče religije v futuristični družbi, v kateri že detektorji na vhodih v poslopja zaznajo vaš zakonski stan, poklic in celo eventualno nosečnost. Reprodukcija, kot ena temeljnih krščanskih dolžnosti v družbi ima izjemen pomen in v luči te pomembnosti so nosečnice deležne posebnih privilegijev. Joana, je kot uslužbenka oddelka za ločitve pomagala številnim parom in preprečila tisti najhujši scenarij – ločitev.  Cerkev Božanske ljubezni obenem neguje zelo liberalne poglede na seksualnost in članom v okviru skupnosti omogoča precej smelo raziskovanje in uživanje seksualnosti. Toda navkljub rednim molitvam, pogostim spovedim v zelo priročni drive-in cerkvi in ostalim metodam zdravega življenja v skladu z verskimi zapovedmi, Danilu in Joani nikakor ne uspe spočeti otroka. Za izpolnitev te velike želje zakonca potrebujeta čudež.  Brazilski režiser in scenarist Gabriel Mascaro (August Winds, Neon Bull) s to futuristično vizijo domovine raziskuje, kaj se zgodi, ko go
Freres ennemis (2018)

Freres ennemis (2018)

Filmski kotiček, 12. april 2020 ― aka Close Enemies  Matthias Schoenaerts and Reda Kateb in Frères ennemis (2018), Foto: Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: Close Enemies  Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina, arabščina Leto: 2018 Dolžina: 111',  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: David Oelhoffen Scenarij: David Oelhoffen, Jeanne Aptekman Igrajo: Matthias Schoenaerts, Reda Kateb, Adel Bencherif, Sofiane Zermani, Ahmed Benaissa, Nicolas Giraud, Omar Salim Dober krimič je dandanes redka dobrina. Scorsesejev Irec resda ni dosegel njegovih najboljših kriminalnih dram, vendar je film starega mačka kljub temu, v hudem pomanjkanju resne konkurence, krojil sam vrh tovrstne ponudbe lani. Malenkostno boljši se mi je zdel le še Uncut Gems bratov Safdie, leto prej so čast pravih kriminalk branili Christian Gudegast z Roparskim Gnezdom (Den of Thieves), Matteo Garrone z Dogmanom in Rodrigo Sorogoyen s političnim krimičem Kraljestvo (El Reino).  V moji beležki je že lep čas na priložnost (in angleške podnapise) čakala kriminalka Close Enemys (Frères ennemis) francoskega režiserja Davida Oelhoffena. Oelhoffen me je pred leti navdušil s svojim drugim celovečercem Daleč od ljudi (Loin des hommes, 2014), vojno dramo v vestern preobleki, postavljeno v atlaško gorovje, v kateri Viggo Mortensen in Reda Kateb v času alžirskega boja za neodvisnost po spletu okoliščin postaneta ubežnika pred francosko vojsko. Mortensena tokrat ni zraven, zato pa je zraven ponovno odlični Kateb, ki igra Drissa, osamljenega detektiva oddelka za narkotike, ki vodi tajno operacijo s katero poskuša razbiti dobro organizirano mrežo prekupčevalcev z mamili. Ljudje, preko katerih poskuša zašiti večje mednarodne igralce so fantje iz njegove soseske. Nekoč znanci in prijatelji, danes sovražniki. Na napačni strani zakona sta ostala Manuel (Matthias Schoenaerts) in Imrane (Adel Bencherif), vidna člana alžirske kriminalne družine, ki delujeta pod okriljem njunega vplivnega ostarelega šefa Rajija.  Frères
Never Rarely Sometimes Always (2020)

Never Rarely Sometimes Always (2020)

Filmski kotiček, 10. april 2020 ― Sidney Flanigan in Never Rarely Sometimes Always (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, VB Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 101',  Imdb Režija: Eliza Hittman Scenarij: Eliza Hittman Igrajo: Sidney Flanigan, Talia Ryder, Theodore Pellerin, Sharon Van Etten, Ryan Eggold Režiserka in scenaristka Eliza Hittman (It Felt Like Love, Beach Rats) preko pogovora glavne junakinje in socialne delavke, zgolj z omejitvijo na štiri preproste odgovore (nikoli, redko, včasih in vedno), umirjenim glasom spraševalke in kamero, fokusirano na obraz odlične debitantke Sidney Flanigan, kreira čustveni vrhunec njenega tretjega celovečerca. Motiv nezaželene najstniške nosečnosti in osporavane pravice do splava sicer spremljajo za problematiko tipične okoliščine (problematično domače okolje, negotova protagonistka, ki se umika na družbeno margino), vendar režiserki kljub temu uspe vnesti dovolj svežine v to mnogokrat obravnavano temo. Romunski režiser Cristian Mungiu je s svojo mojstrovino 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ustvaril verjetno najbolj surovo, morasto in napeto zgodbo na to temo in čeprav Never Rarely... nima intenzitete romunskega predstavnika, film vseeno premore druge/drugačne kvalitete, zavoljo katerih ga mnogi upravičeno postavljajo ob bok najboljšim stvaritvam s tovrstno tematiko. Izkušnja 17-letne Autumn, ki se v družbi sorodnice/najboljše prijateljice Skylar odpravi v New York, kjer ji lahko ponudijo ustrezno medicinsko pomoč, je subtilna, umirjena študija najstnice ujete v konzervativno okolje, ki še vedno bodisi ignorira, bodisi stigmatizira pravico do prekinitve nosečnosti. Never Rarely... je obenem observacijsko naravnana drama, ki nam pokaže pot, ki jo junakinja mora premagati, če ne želi postati mladoletna mamica. Ena izmed ključnih kvalitet filma je pristnost situacij in navidezna preprostost subtilnega doziranja ključnih informacij, s katero Eliza Hittman potrpežljivo gradi neko večjo sliko, iz katere lahko

Tujek v telesu, tujek med nami

Kriterij.si, 10. april 2020 ― Tujek v telesu, tujek med nami Post-koronsko gledališče Urednik Fri, 04/10/2020 - 11:02 Tujek v telesu, tujek med nami O stranskih odvodih zdravstvene anksioznosti               1             Bilo je enkrat v letu 2011, morda novembra. Ne spomnim se več natanko, vse dokaze pa sem že pred leti zavrgla.             Napisala sem poslovilno pismo za bližnje, ga vtaknila pod blazino in legla. S prižgano namizno lučko sem čakala smrt.             Zjutraj sem se zbudila kot običajno. Polomljena in neprespana, drži – ampak (očitno) še vedno živa.             Večer prej nisem zaužila večjega števila zdravil (po možnosti s pretečenim rokom uporabnosti) ali arzenika. Nisem spila čistila ali si prerezala žil. Nisem prebolevala kakšne hujše bolezni – in nič ni kazalo, da jo v kratkem bom. Smrt sem čakala, ker sem trdno verjela, da imam v možganskem žilju anevrizmo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo.             Ta strah se ni pojavil (povsem) iz nič. Po razmeroma benignem udarcu v glavo sem odkrila, da so moje zenice neenako velike. »Ko so tvoje zenice neenake, takrat veš, da je konec,« mi je nekoč, ne vem več zakaj, rekel cimer. Tudi neki nevrolog na urgenci – zelo ambiciozen, zelo zavzet – je izjavil, da gre morda za anevrizmo, in me poslal na magnetnoresonančno angiografijo možganskega žilja.             »Vse je v redu,« mi je drugi, starejši nevrolog rekel po preiskavi. »Kar mirno pojdite domov.«     Čez nekaj ur so me poklicali nazaj. »V vaših možganih smo nekaj našli,« je rekel nekdo, ampak po telefonu niso povedali česa več.             Sledilo je CT-slikanje, ki je pokazalo, da je bilo tisto »nekaj« le napaka v magnetnoresonančnem posnetku. »Vse je v redu,« so mi spet rekli. »Kar mirno pojdite domov.«             Po prvem zdrsu jim nisem več zaupala. Sumničavo sem čakala, da me pobere.             Ohromljajoč strah me je spremljal mesece dolgo. Zenici sem si z LED lučko na telefonu ogledovala večkrat na dan. Sta enako veliki? Sta enako odzivni? Pogo
še novic